Do danes sem preživela 24001 zemeljskih dni in čas je, da z vami podelim izkušnje prehojene poti.

DIVJA ŽENSKA – PRVINSKA ŽENSKA
Sem ženska, ki teče z volkovi.
Sem pripovedovalka zgodb.
Oživljam kosti iz pokopališča duše.
Potujem skozi življenje-smrt-življenje. Zato moja duša živi.
Ima domovinsko pravico, čeprav so jo neštetokrat zarezali in upognili, ranili in iznakazili, vendar ubili nikoli. Samo močnejša je postala.
Duša nikoli ne umre, saj je nesmrtna. V podzemlju jo čuva La Loba-Divja Ženska, ki zbira kosti, da zapoje nad njimi in jih oživi.

METAFORA O LA LOBI
La Loba, starka v puščavi, je zbiralka kosti. Arhetipsko gledano kosti simbolizirajo neuničljivo moč. Težko, se jih uniči. Težko zgorijo, se v prah zdrobijo. V mitih in zgodbah predstavljajo neuničljivo dušo-duha, ki se sicer lahko poškoduje, tudi ohromi. A dušo-duha je skoraj nemogoče ubiti.
Volčje kosti v tej zgodbi predstavljajo neuničljivi vidik divjega sebstva, instinktivno naravo, predano svobodi in nepokvarjenemu, ki nikoli ne sprejme togosti in zahtev mrtve ali pretirano civilizirane kulture.
Prispodobe v zgodbi ponazarjajo celoten proces obujanja ženskih instinktivnih, divjih čutov.
V nas živi starka, ki zbira kosti. V nas so dušne kosti divjega sebstva. V nas je potencial, da pripojemo meso na bitje, kakršno smo nekoč bile.
V nas so kosti, s katerimi lahko spremenimo sebe in ves svet.
V nas so dih in naše resnice ter hrepenenja – skupaj so pesem, hvalnica stvarjenju, ki si jo od nekdaj želimo zapeti.
To ne pomeni, da hodimo po svetu skuštrane, zanemarjenih nohtov. Ostanemo človeške, kajti v vsaki ženski biva živalsko instinktivno bitje – sebstvo, ki tudi slučajno ni podobno kaki junakinji iz romantičnih stripov.
Prave zobe ima in resnično renči, neznansko velikodušno je in izjemno dobro sliši, kremplji so ostri, prsi pa darežljive.
To sebstvo mora imeti svobodo gibanja in govora, svobodo, da se razjezi in ustvarja.
Trpežno je in vztrajno, obdarjeno z veliko intuicijo.
Obvlada duhovne stike s smrtjo in rojstvom.
Danes ta starka zbira kosti v meni…. in v vas.
Kaj obnavlja? Dušno sebstvo.
Je graditeljica dušnega doma, ročno oblikuje in prenavlja dušo.
Oživlja praspomin, kot iskro pod pepelom, da, kot »feniks« ponovno oživi.
DIVJI MOŠKI – PRVINSKI MOŠKI
Prvinski moški, nikoli ni povezan člen družbe v kateri živi.
Je človek, ki služi glasu življenja, univerzalne energije – matrice.
Tak človek izstopa iz družbe v kateri živi, odvisno od sistema. Če je sistem naklonjen načelom njegovega dušnega zapisa je zanj življenje lažje.
Ali pa?
Nekateri postanejo junaki in legende.
Drugi pa kamen spotike.
Nekateri so legende postali, si naziv z delom prigarali, saj to jim ni v zibelko dano, to je v življenju izklesano.
METAFORA O DIVJEM MOŠKEM
Upornik. Naj bo reven ali bogat, upornik je v resnici vladar, ki je zlomil okove zatiralske družbene pogojenosti in predsodke.
Samega sebe oblikuje, živi uporniško – vendar ne zato, da bi se z drugimi bojeval, vendar zato, ker je odkril svojo lastno naravo in je odločen, da živi v skladu z njo. Upornik je simbol človeka, ki ima toliko poguma, da prevzame odgovornost za tisto kar je in, da živi svojo resnico.
Vendar, ljudje se močno bojijo tistih, ki poznajo samega sebe. Taki ljudje imajo neko avro, magnetizem, karizmo, ki vleče mlade žive ljudi iz tradicionalne ječe stereotipov in dednih navad.
Razsvetljen človek je največji tujec na svetu, nikomur ne pripada, nihče ga ne omejuje a množice ga ne marajo.
Ljudje ne marajo, da jih kdo moti, tudi če so nesrečne so na to navajene in kdor ni nesrečen jim je tujec.

NOVA PARADIGMA
Moški in ženska si morata povrniti in obnoviti dostojanstvo, da postaneta par. Da sta eno. Da prevzameta vlogo desnega in levega stebra, ki enakovredno podpirata zgradbo – dom njune družine, po načelih nove paradigme.
Ozavestiti je potrebno naravno kodo ali matrico izvirnega odnosa med moškim in žensko, ki se stoletja uničuje in izkrivlja.
Brez vpogleda v originalno kodo nimajo možnosti popravka ali transformacije epigenomov, ki so jih dedovali iz generacijo v generacijo in nadgrajevali z načinom prehrane in vplivom socialnega okolja.

PRAVLJICE – APOKRIFNA IZROČILA
Kot ustna izročila so se skozi pravljice ali izročila legendarnih upornikov in upornic ohranile informacije izvirne matrice človeka v moškem in ženskem telesu, ki kot iskra pod pepelom čakajo na ponovno oživitev.
( matrica človeka – kvantna metafizika – ruski znanstvenik – prof.dr. Pjotr Petrovič Garjajev )
( Pomen APOKRIFNI imenujemo nespremenjena – nekanonizirana izročila starih ved skozi zgodovino )

SKRIVNOSTI MOLEKULE ŽIVLJENJA
EPIGENETIKA JE PODROČJE MOLEKULARNE BIOLOGIJE, KI RAZKRIVA SPREMEMBE V IZRAŽANJU GENOV ORGANIZMA.
Predstavlja spoznanje, da lahko na izražanje genov vplivajo tudi dejavniki
»dedovanja, okolja in hrane« , ne da bi se pri tem moral spremeniti zapis DNK.
Epigenom sodeluje pri uravnavanju genskega razvoja tkiva.
Za razliko od osnovnega genoma, ki ostane večinoma nespremenjen znotraj posameznika.
Epigenom lahko dinamično spreminja okoljske razmere genoma, kar se izraža v vedenju in obnašanju človeka.

Epigenom je zadaj za genom in se lahko spreminja iz vidnega v nevidno stanje.
Je fantomska bit, ki lahko vpliva na spremembe gena.
Speče gene lahko vklaplja. Aktivne gene pa lahko zaklepa.
Če speče odklene, da začnejo delovati, nastane rakasta tvorba.
Če aktivne gene zaklene je to odpoved nekega organa, mišice ali dela telesa.
Epigenom sestavlja zapis kemičnih sprememb na DNK preko histonskih proteinov.
Histon je bazična beljakovina, ki se povezuje z DNK in tvori kromosom. 
To vpliva na spremembe organizma in se lahko deduje.

PREHRANA IN NJEN VPLIV NA RAZVOJ GENOV
Med čebelami delavkami in matico ni genske razlike.
Razlika med čebeljo matico in čebelami delavkami je samo v prehrani.
Čebele delavke v prvih treh dneh razvoja vse ličinke novega rodu hranijo z matičnim mlečkom.
Nato delavke izberejo eno ličinko, katero do kraja razvoja hranijo z matičnim mlečkom in ona se razvije v čebelo matico.
Za ostale ličinke pa spremenijo recept prehrane. Matičnemu mlečku dodajo še med in cvetni prah in v dveh tednih se razvijejo v čebele delavke.

ZIGOTA
Ob oploditvi, nastanku zigote in nadaljnji delitvi celic se okrog njih pojavijo epigenomi.
To so dedni zapisi očeta, matere in njunih prednikov.
Ti dedni zapisi se prenašajo najmanj 16 generacij, to je 29.568 ljudi-prednikov.
Genetika je najzanimivejši mehanizem dedovanja, ki ni vgraviran v kamen,
vendar je odraz čustev človeka.
Pri delitvi celice se epigenetski spomin prenese na hčerinsko celico in ob vsaki nadaljni delitvi celice se ta vzorec ponavlja. Vsaka nova travmatična izkušnja čustvene reakcije v času življenja se avtomatsko prilepi na stari epigenomski vzorec.

STRES
Stres je biološko prenosljiv in lahko postane kroničen.
Stres, od trenutka spočetja in naprej, v otroški dobi naredi epigenetske mehanizme, ki preoblikujejo vedenje v odrasli dobi.
Epigenomi s svojo informacijo vplivajo na nevrone in oblikujejo karakter – navado človeka, ki se prenaša iz generacijo v generacijo.
Če so starši v vojni trpeli hudo lakoto in doživljali težke travme, bo njihov spočeti otrok, lahko tudi po koncu vojne, izražal karakteristike podhranjenosti, žalosti, depresije, jeze, sovraštva in obupa.
Naslednja generacija pa bo podvržena debelosti, diabetesu, prenajedanju in lahkemu načinu življenja.

RAZLIČNE BOLEZNI IN PSIHOFIZIČNIE TEŽAVE SO POSLEDICA VZROKA,
KI SO GA USTVARILI EPIGENOMI.
Shizofrenija, bipolarna motnja, navade, prepričanja, odvisnosti od alkohola, kave ,droge, seksualna izprijenost, obnašanje in karakteristika človeka so odraz epigenomov, ki upravljajo s človekom.
Vse vrste drog: antidepresivi, alkohol, cigarete, sladkor, prekomerno najedanje so pomirjevala za epigenome.
Epigenome je možno samo transformirati, torej zamenjati z drugačno navado ali prepričanjem, ker so del naše biti življenja in so vodilo človeka.
Zavest in prepoznava in zamenjava. To je življenjsko delo in nuja vsakega človeka.

IDENTITEA človeka se spreminja vse življenje, kajti epigenom nosi spomin o njegovi preteklosti in določa KDO JE.

STAROST
Dlje kot živimo, bolj se naši epigenomi spreminjajo pod vplivom okolja in prehrane.
Težje jih transformiramo ali preoblikujemo.
Pregovori nas opozarjajo na naše navade:
KAR SE JANEZEK NAUČI, TO JANEZ ZNA.
JABOLKO NE PADE DALEČ OD DREVESA, LE POTOLČE SE.
NAVADA JE ŽELEZNA SRAJCA.
NAVADA JE DRUGA NATURA.
NAVADA JE LAHKA, ODVADA JE TEŽKA.
NAVADA JE ENA MUKA, ODVADA DVE.
PIJANEC SE SPREOBRNE, KO SE V JAMO ZVRNE.

TRANSFORMACIJA – PREOBRAZBA EPIGENOMOV – PSIO OČALA
Transformacijo, preobrazbo epigenomov dosežemo z vztrajnostjo in ponavljanjem nove vizije prihodnosti z ustvarjanjem nove paradigme življenja.
Rečeno po domače – s spreminjanjem starih navad.
Najprej je potrebno staro navado ali travmo prednikov ozavestiti in jo opustiti, ter istočasno na njeno mesto vstaviti pozitivno vizijo življenja.
Najlažje si pomagamo z uporabo pripomočka PSiO očal, ki so vrhunska tehnologija združena v tri nivoje čutil hkrati. Glasba, barve in besedila vodene meditacije.
Uživajte v predstavitvi PSiO očal in začnite postavljati svojo novo paradigmo življenja.

Zgornja Rečica, Maj, 2022

Avtor: Ica Krebar

Foto: Verin, Cres, CRO,

Close
Go top